Po dveh letih smo se ponovno odpravili na pot. Tokrat v Južno Ameriko. Potovanje smo začeli v Peruju. Ogledali smo si glavne značilnosti te Andske države. Po ogledu Peruja smo prestopili v sosednjo Bolivijo. Tu je potovanje doseglo svoj vrhunec z vzponom na 6088 m visok Huayna Potosi. Iz popotniškega dnevnika si lahko kratko preberete kratko o vzponu na hrib in si ogledate filmček o vzponu. Po uspešno osvojenem vrhu smo nadaljevali s kolesom po cesti smrti nato pa dalje na slano jezero. Počasi smo se bližali Čilu, kjer smo tudi zaključili južno ameriško potovanje. Več o samem potovanju pa je podrobno opisano v Sarinem dnevniku.

 13.10.2009 Vzpon na hrib

 

Nas šest, ki smo z nahrbtniki že čakali pri recepciji hotela, je prišel iskat vodič in nas odpeljal do kombija. Prtljago so naložili na streho mi pa smo se zbasali noter. Po makadamski cesti smo se odpeljali proti baznemu kampu na višini 4700 m. Med potjo smo uzrli naš zasneženi cilj, Huayna Potosi, ki se je tam v daljavi vila v nebo. Vstavili smo se, da smo naredili eno skupinsko fotografijo. V kampu so nam vodiči razdelili dereze in cepine. Dobili smo še kosilo in jo peš mahnili do naslednjega tabora. Počasi smo po kamniti poti pridobivali na višini in po slabih dveh urah hoje prispeli do koče Rock camp na višini 5130 m, kjer smo preživeli noč. Ura je bila šele dve, zato smo se odločili, da se za aklimatizacijo sprehodimo še malo višje. Nataknili smo dereze, saj se je za kočo začel sneg in odšli še kakšnih sto višinskih metrov navzgor. Pri koči so vodiči trenirali vrvno tehniko za izpit iz gorskega reševanja, ki so ga imeli v naslednjih dneh. Pred spanjem smo še povečerjali. S temo smo kmalu odšli v zgornje prostore koče in se zavili v spalke. Zaradi zgodnje ure in nekaj problemov z glavoboli smo le s težavo utonili v spanec. A počitek smo potrebovali, saj noč ni bila dolga.

14.10.2009: Vrh osvojen

Ob enih ponoči so se zaslišali glasovi vodnikov, ki so nas zbudili. Zvlekli smo se iz spalnih vreč, nekaj malega pozajtrkovali in se ustrezno opremili. Dobili smo tri vodiče in vsak je nase navezal dva udeleženca. Počasi smo korak za korakom stopicali navzgor. Nekajkrat obšli ledeniško razpoko. Ponekod so bili mostički že pošteno načeti in verjetno bo treba kmalu poiskati novo pot. Na višini nismo dobivali hitro, saj teren ni bil strm. Ves čas smo hodili v soju lučk, tako da daljne okolice nismo preveč dobro videli. Začelo se je daniti. Cilj je bil sedaj že čisto nad nami. Mislila sem si, da sedaj pa ne more biti več veliko, ko moje misli prekine vodič z besedami: "Še eno uro do vrha". Seveda, ko pa smo vrh obšli in se šele na drugi strani zares vzpeli navzgor. Tu se je začel najtežji del. Sprva po zelo strmem ledenem pobočju navzgor, dokler nismo prišli na greben, ki pa je bil kopen. Treba je bilo preplezati krajšo skalno stopnjo, nato pa še po vršnem grebenu do vrha. Aleš in Stanko sta bila ves čas pred nami in smo se tu nekje srečali, ko sta onadva že sestopala. Ob sedmi uri zjutraj smo tudi Nani, Peter, Miha in jaz stali na vrhu 6088 m visoke Huayna Potosi. Pihalo je, zato se na vrhu nismo preveč obirali. Malo smo se razgledali naokoli, naredili par fotografij in se začeli spuščati navzdol v zavetje. Sedaj ob dnevni svetlobi smo šele videli, kakšne ovinke smo delali na poti navzgor. Še dobro, da smo hodili ponoči, da je tema zakrivala svet okoli nas. V baznem taboru smo bili hitro in ob dveh popoldan že nazaj pri našem hotelu v La Paz-u.

(Sara Štucin)