Septembra
2007 smo se člani postaje GRS Kranjska Gora odpravila v Iran. Za cilj smo si
zadali najvišji vrh te azijske države Damavand s 5671m nadmorske
višine.
Potovanje nam je organizirala agencija Oskar. Priprave so se pričele že
precej pred odhodom, saj je bilo potrebno, pridobiti iranske vizume,
poskrbeti za opremo, za kondicijo…Ženski del odprave je moral posebno
pozornost nameniti oblačilom, saj je v Iranu z zakonom določeno, da ima
ženska na glavi ruto, telo pa ji mora pokrivati ohlapno oblačilo.
Vzpon na Damavand v tehničnem smislu ni nič posebnega, posebnega ga
delajo spodobna višina, žvepleni plini in močan smrad, izredni
razgledi, iransko vzdušje, prijazni ljudje… Začeli smo v vasici Reyne
na višini 2000m, prvi dan smo se vzpeli do zavetišča Gufsandsara na
2950m, naslednji dan do tabora 2 na 4200m, nato pa do vrha in nazaj do
˝dvojke˝. Na vrh nam je uspelo priti kar 16 udeležencem odprave. Bilo
je naporno, saj je zaradi nadmorske višine zrak že precej redek,
dodatno pa so nam težave povzročale žveplene pare, kar je nekatere
sililo k bruhanju. Vseeno smo uspešno zaključili hribovski del odprave
v Iran. Pri tem so nam precej pomagali iranski vodniki Ali, Rana in
ostali, saj so skrbeli za hrano in ostale stvari.
V vasici Reyne, kjer smo začeli vzpon, smo se poslovili od vodnikov,
spoznali lokalno turistično vodičko Leilo in se z avtobusom odpeljali
proti Kaspijskemu jezeru. Najbolj nas je presenetila sprememba
podnebja, saj je suh gorski zrak zamenjala vlažna subtropska vročina.
Kljub temu smo ob Kaspijskemu jezeru preživeli nekaj lepih in
nepozabnih dni. Spoznali smo se z iransko hrano, se do sitega najedli
riža, uživali v najrazličnejših okusih brezalkoholnega piva. Imeli smo
tudi bližnje srečanje z iransko versko policijo, ki je ženske nagnala s
plaže. Dve noči smo preživeli v idilični vasici Masule, ki je pod
zaščito Unesca.
Nato smo se z avtobusom odpravili nazaj preko gorovja Elburs proti jugu
do mesta Qazvin, kjer smo si ogledali lokalno svetišče. Od tam smo se
odpeljali po vijugasti cesti proti slavnemu Alamutu. Prespali smo v
istoimenski vasici in se naslednje jutro pred sončnim vzhodom povzpeli
na grad. Od gradu so ostale le ruševine, vendar je vseeno vreden
ogleda, saj ima izredno lego na visokem skalnatem osamelcu. Na gradu in
v okolici še vedno potekajo arheološka dela.
Vrnili smo se do mesta Qazvin in naprej do glavnega mesta Irana
Teheran, ki je v marsičem podoben zahodnim prestolnicam. V mestu živi
že okrog 16 milijonov prebivalcev in ima zaradi gostega in kaotičnega
prometa probleme z onesnaženim zrakom. Ogledali smo si šahovi palači v
severnem delu mesta, ki precej spominjata na evropske palače, in nekaj
muzejev (arheološki, muzej preprog).
Zatem nas je pot z letalom vodila daleč na jug v mesto Širaz, ki velja
za kulturno prestolnico Irana. To je rojstni kraj znanih perzijskih
pesnikov Hafisa in Sa'adija. Njuna mavzoleja v roki obišče veliko
Irancev. Blizu mesta so tudi pomembna arheološka mesta Perzepolis,
Naqsh E-rostam, Pasargad, ki pričajo o veličini nekdanjega
ahamenidskega imperija.
Za najlepše iransko mesto velja Esfahan. Poln je biserov perzijske
arhitekture: Imamov trg, Imamova mošeja, palača Ali Qapu, mošeja
Lotflah, petkova mošeja, številne palače, neskončni parki, zelenice,
slikovit bazarji, restavracije, čajnice... Skozi mesto teče reka
Zayandeh, ki jo prečkajo številni lepi mostovi. Ljudje so izredno
prijazni in so nas ugovarjali na vsakem koraku, tako da smo v Esfahanu
preživeli tri čudovite dni.
Pot smo nadaljevali proti puščavskemu mestecu Yazd, ki je znano zaradi
dobro ohranjene puščavske arhitekture in zaratustrijanske vere.
Potovanje se je že bližalo koncu, skočili smo še v vasico Abiyaneh,
mesto Kašan in Qom. Polni vtisov in nekoliko utrujeni smo se znašli na
teheranskem letališču, tam, kjer smo z iransko pustolovščino tudi
začeli. Poslovili smo se od vodičke Leile, ki nam je predstavila Iran
iz prve roke, nas spravljala v dobro voljo in vlekla iz zagat.
Poslovili smo se od dežele, ki ima lepo pokrajino, bogato in burno
zgodovino, neprecenljive kulturne zaklade in čudovite prebivalce. Je
tudi dežela nasprotij. Na eni strani so prijazni, veseli in zadovoljni
ljudje na drugi strani pa zelo močan vpliv islama, slab položaj žensk,
kar je nam zahodnjakom težko razumljivo.
P.S.
Omeniti moramo še vodičko Natašo, brez katere vse to ne bi bilo to.
